Zajček se je izgubil

Še zjutraj poznal je vsak kamen, stezico, s prijatelji zajčki skakljal je čez plan, med grmi odmeval je vrišč razigran.
Zdaj belo, tihotno je, zajček pa sam … Pripoveduje: Vesna Jevnikar.
Napisala: Dolores Turičnik.
Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021.
Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, september 2022.

Dober večer, otroci.
Zajček se je izgubil.
Še zjutraj poznal je vsak kamen stezico s prijatelji zajčki skakljal je čez plan.
Med grmi odmeval je vrišč raz rezigran.
Zdaj belo, tihotno je, zajček pa sam.
V snežno odejo ovil se je svet.
Pritisnil je mraz, povsod je led.
S kožuščka si zajček snežinke otresa, zebega v tačke, trebušček, ušesa.
Prestrašen in zarel mrzla zajčja lička, ustavi se na vrhu grečka, pogleda desno.
ledeno morje, pogleda levo - belo obzorje ozira se vse smeri.
A doma ni nikogar ni samo tišina in njegovih tačk. sledci ob tla pritisne še gosta megla kaj pa zdaj joj kaj naj stori razmišlja preudarja.
Če domov ne pridem, me bodo iskali.
Mamica, očka, vsi bratci in tudi prijatelji mali.
Zato bom počakal, kar tukaj bom bil, da ne bi se revež še bolj izgubil.
V toplem kožuščku bom grel mrzle tačke, skrit za skalo, kukal, med meglene bom oblačke.
In že korak mehak tap tap prihaja vedno bližje.
Iz megle švis švis se dviga obris.
Prestrašeni zajček zadrhti, napne ušesa in oči.
Nekdo je tam?
Morda je moj brat.
Pogreš Me pa me prišel je iskat.
A zakaj se skriva?
Prihuljen se plazi.
Zakaj tako zvito za ptičkami lazi? Ne, nekaj ni v redu.
To že ni brat.
Zobje so preostri in repoošat.
Če dobro pogledam, ta lepotica ni nihče drug kot polarna lisica.
In spet korak mehak tap prihaja vedno bližje.
Iz megle švis švis se dviga obris.
Prestrašeni zajček zadrhti, napne ušesa in oči.
Znova se nekaj premika v belini.
Se babica vzpenja po snežni sipini.
Zdaj prhuta in dviguje se v zrak.
Kremplje razpira, glavo vrti.
Belo ji perje krila krasi.
Babica moja zares ni odmuh, a ta ima kljun in prekriva jo puh.
Zdi se kot ptica, ki vešča je lova.
Vem, vem, to je velika snežna sova.
In spet korak mehak.
Tap tap prih.
Haj vedno bližje.
Iz megle švis švis se dviga obris.
Prestrašeni zajček zadrhti, napne ušesa in oči.
Po ledu nekdo se s težavo pomika.
Je očka utrujen, ki so ki piha.
Bleščeče se trda mu koža svetlika.
Plavuti ima in dva okla velika.
Takole si mislim, očka Hit je kot blizk.
Nikjer ni boljšega skakalca.
Njegovi zobki pa so vzor za vsakega glodalca.
Ne, očka to ni.
Ta veliki mož je lahko samo mrož.
In spet korak mehak tap tap.
Prihaja vedno bližje.
Iz megle.
Švis švis se dviga obriz.
Prestrašeni zajček zadrhti, napne ušesa in oči.
Kdo je, kdo prihaja?
Morda moj prijatelj, ki rad mi nagaja.
Kako veličasten je.
Tole rogovje je kot orjaško sršeče grmovje.
Pod njim pa taka ostra rjava dlaka.
Bela kot sneg je prijateljeva glava, na njej pa ušesa ne nabodala.
Rogov je ne bi bilo zajcov ponos.
Ne, to ni prijatelj, to je le los.
In spet korak mehak tap tap prihaja vedno bližje.
Iz megle švis švis se dviga obriz.
Prestrašeni zajček zadrhti, napne ušesa in oči.
Morda v megli prihaja mama, vsa v skrbi.
da videla bi dlje hodi po dveh.
Glej, kaj je oblekla.
Je plašč ali frak in s kljunom na glavi raca kot junak.
Le nekaj je čudno.
Mami pravi, da ni dobro, da smo zajci neobuti.
Vendar še nikdar nataknila si oranžnih ni plavuti.
Ne, mama to ni.
Ta gizdalin je Pingvin spet korak mehak tap tap prihaja vedno bližje.
Iz meggle švišvi se dviga obriz.
Prestrašeni zajček zadrhti, napne ušesa in oči.
Iz morja se dviga orjaška pojava.
Je to ljubi dedek?
Je zajec, ki plava? Zdaj brizga snop vode nad morsko gladino in z repomčnim peni modrino.
Kako nenavadno.
Namesto da dlako imel bi, je gladek.
In rep je prevelik za zajči zadek.
Ne dedek to ne more biti.
Plavajo takole kiti in spet korak mehak.
Tap tap prihaja vedno bližje.
Iz megle švis švis se dviga obriz.
Prestrašeni zajček zadrhti, napne ušesa in oči.
Kaj pa je tam?
To niso plavuti, ne okli, peresa.
Tam so čisto prava zajčja ušesa.
Pred njim drobna zajčica skoči na kupček in zajčku na smrček da vroč poljubček.
Ves dan sem iskala te.
Joj, sem se bala, da zima s seboj te bo odpeljala.
Zatorej le hitro greva otče v skrbeh ves glodalcev terod.
S tačicov ta Prek belih bregov sta se še pred tamo vrnila domov.
A preden je potka k hiški zavila, puhasta zajčka sta se zaljubila.
Spomladi sta skupaj brlogec gradila.
Poleti pred vročim se soncem van skrila.
Jeseni pet drobcenih zajčkov dobila.
Pozimi pa nanje.
Res skrbno pa Vendar enkrat seo zgodi, da se najstarejši v snegu izgubi.
Še zjutraj poznal je vsak kamen s tezico s prijatelji zajčki skakljal je čez plan.
Med grmi odmeval je vrišč razigran.
Zdaj Belo, tihotno je, zajček pa sam.
V snežno odejo ovil se je svet.
Pritisnil je mraz, povsod je led.
Če te skrbi, kaj se z zajčkom dogaja, zgodbo še enkrat poslušaj od kraja.